Hvariš, že vidiš - no ta mi povidž,
našto ti oči, kiď okolo nič?
Našto ti gamba, povna bolota?
Otviraš sobi na vičnosť vorota.

Posmoť tam tvoja slobodna rodyna,
zalytŷ solncem sut kyčerŷ, dolina.
Zlate pole sobi nebesa obleče,
kamarat smije sja, lape ťa za pleče.

Živŷj mertvomu neviryt,
živŷj mertvomu neviryt.

Divkŷ na berehu - pisni spivajut,
spality maru ditinŷ vtikajut.
Nebude nam vece kradnuty spaňa,
nešahne na nas ruka nezvana.

Živŷj mertvomu neviryt,
živŷj mertvomu neviryt,
živŷj mertvomu neviryt,
živŷj mertvomu neviryt.

Zemlé zinuvši, prijmí ot tebé sozdánnoje rukóju Božijeju ťilo,
Tŷ že prijmi sijé jáko svoje.
Zemlé zinuvši, prijmí ot tebé sozdánnoje rukóju Božijeju ťilo,
Tŷ že prijmi sijé jáko svoje.

Hvariš, že čuješ - povidž iši raz,
že či bŷ jes sja zrik tŷch šŷtkŷch kras?
Či ti v cholodnoj zemli hledaty,
kotromu mertvomu dušu prodaty?

Prodaty za ideju, iluziju, blud,
što šŷtkŷ v smerti sobi rivnŷ sut.
Dospravdŷ dumaš što anhelu smerti,
najlipše daty svoji oči zaperty?

Živŷj mertvomu neviryt,
živŷj mertvomu neviryt.

Posmoť na rodynu i kamarativ,
povidž im že treba sja ti zberaty.
Pamjataj što tvoja mati povily,
že živŷj mertvomu nigda nevirit.

---

Teksty umieszczone na naszej stronie są własnością wytwórni, wykonawców, osób mających do nich prawa.