Po gozdni temi plamen hodi, za sabo tiho kolono vodi. Skupina molči, orožje govori, misli zatopljene so polne skrbi.
Strašna vest mori, vrag nad zemljo preti, spet tekla bo kri, bakla pade, kres gori.
Ogenj temno noč osvetli, greje mrke obraze ljudi. Na drevesu pa vran sedi, si obeta dobre dni.
Navje! Ta zemlja bo navje!
V temi na skali sedi, postava sključena, pogled njen, v tla usmerjen. Dlan hladna, rezilo bleščeče, v zvezdah svetleče gladi, njegove misli črne. V srcu strah se zbuja, svetle sanje upa, utapljajo se v praznini obupa. Mraz v stopalih, prebudi ga iz sna. Veter v drevesih mu šepeče, da smrt ga čaka v bitki, da belina snega, pordela bo od krvi.
Vzelo ga je v temno noč, z meglo odšel je proč, in mrzla je kri, ki z grobov polzi.
Ogenj temno noč osvetli, greje mrke obraze ljudi. Pod temnim nebom vran leti, ognju in dimu sledi.
Strašna vest mori. vrag nad zemljo preti, spet bo tekla kri, bakla pade, svet gori.Teksty umieszczone na naszej stronie są własnością wytwórni, wykonawców, osób mających do nich prawa.
