---

Kot plaz, ki zaleti se v gozd v dolini,
za Živo in bogove nad oblaki,
brez misli v boj drve pogani,
a padajo po tleh od križev klani.

Le nekaj mladih hrastov med Sloveni,
ki vero vpili so iz zemlje naše,
njih srdu se umikajo kristjani,
saj sekajo jih ti boginji vdani.

Slovenec že mori Slovenca, brata,
šest mes'cev moči tla krvava reka.
Slovenec že mori Slovenca, brata,
kako strašna slepota je človeka!

Številnost tujim tokrat ne pomaga,
ker grad slovenski svoje nemo varva,
a šibkost lakote nepremagljive
prevesi tehtnico v prid sovraga.

Vodja tropa tega jim ne skriva,
da zmagala jih sreča bo kriva,
ne brani jim predaje in življenja,
če kdo ga ljubi bolj kot vonj svobode.

Hrabrost ne da nobenemu oditi,
Perun nakloni zvestim svoje strele
in črno noč pretresa grom globok,
da jim pobeg v gozdove je mogoč.

Orožje mrzlo je sopotnik v temi,
a komaj popustijo vrat zapahe,
se vname boj, ne boj, mesarsko klanje!
Sovrag tam s celo četo jih objame!

Tako objel sovražnik je junake,
a skale bok ne ukloni se poplavi.
Drobi se kamen, vode tok vrtinči,
nobeden ne umiri se, ne neha tolči.

Ko zora zdaj obsije mrtvih trope,
kot v času žetve zažare poljane.
Ni zlat'ga sija rosnih žitnih klasov,
obžarja rdeče, boja trudne snope.

---

Teksty umieszczone na naszej stronie są własnością wytwórni, wykonawców, osób mających do nich prawa.